Bivalna in sprehajalna (ne)kultura

///Bivalna in sprehajalna (ne)kultura
Bivalna in sprehajalna (ne)kultura 2018-05-15T19:47:05+00:00

May 2017

City Organizer: Stopinje Mesta
Walk Leader: Stopinje Mesta
Text by: Stopinje Mesta
Photographs by: Stopinje Mesta

V duhu ideje gibanja Jane’s Walk smo se v soboto, 6. maja, dopoldan tudi sami podali na sprehod po Pobrežju. Sprehoda se je udeležilo veliko prebivalcev Pobrežja, več udeležencev samoorganizirane skupnosti Pobrežje in nekaj ostalih navdušencev. Podali smo se po območju Hutterjeve kolonije, kjer smo se seznanili z Josipom Hutterjem, njegovim delom in prispevkom Mariboru. Ogledali smo si danes že obnovljeno delavsko kolonijo in arhitekturne nekonsistentnosti, ki so nastale ob obnovi. S pomočjo obiskovalcev smo obudili tudi spomine, ki se o Hutterju prenašajo znotraj družin. Josip Hutter je bil kapitalist, ki je dobro poskrbel za svoje delavce, ponujam jim je višje plače kot konkurenca, reševal je njihove stanovanjske probleme in nasploh cenil svoje delavce, saj se je zavedal, kaj pomeni imeti zadovoljne ljudi v svoji industriji.

Od Hutterjeve kolonije smo se podali naprej po Čufarjevi cesti proti centru problematike, ki smo jo s sprehodom želeli izpostaviti – dovozne poti do nekdanje tovarne Svila. Ugotovili smo, da gre za območje, o katerem se na glas ne govori veliko, gradnja pa poteka onkraj pravil, tudi brez dovoljenj. Ustavili smo se na križišču med OŠ Toneta Čufarja in med dovozno potjo nekdanje Svile. Že laično oko je lahko ugotovilo, da je cesta preozka za vožnjo avtobusov in tovornjakov, prav tako pa nevarna za pešce in kolesarje. Svojo stisko so predstavili tudi prebivalci tega območja – avtobusi jih pogosto že ob štirih ali petih zjutraj zbujajo s hrupom, po ozki dovozni cesti pa zvečer vozijo prehitro. Ob srečanju dveh avtobusov ali avtobusa in prometnega vozila pa seveda nastane prometni kaos. Ta ozka cesta, ki se v bližini šole zaključuje z nepreglednim križiščem, je edina šolska pot učencem OŠ Tone Čufar, ki živijo na tem območju. Prebivalci so z nami delili že 11 let trajajočo bitko, ki jo bijejo za svoje pravice. Cesta je po vseh določbah neprimerna za tako uporabo, avtobusi motijo javni red in mir, na novo narisane polne črte in dvig ceste pa je nekaterim prebivalcem onemogočil izgradnjo dovozne poti do svojih bivališč. Te težave bi lahko rešili, če bi z obnovo Malečniškega mostu, ki bi naj potekala letos, zgradili tudi dovozno pot iz smeri mosta. Vendar občina izgradnje dovozne poti v načrte za leto 2017 ni vključila. Izgovarjali so se (in se še) na to, da bodo skušali pridobiti državna sredstva, kasneje so govorili še o pridobivanju mednarodnih sredstev, a napredka pri tem še zmeraj ni. Prebivalci so nam pripovedovali tudi o mačehovskem odnosu občine, ki “za teh nekaj otrok”, ki morajo v šolo hoditi po nevarni dovozni poti, ne bo ukrepala. Sprašujejo se, kaj se bo zgodilo, če se kateremu od otrok res kaj zgodi? Takrat zatiskanje oči ne bo več mogoče, vendar bo za nekatere takrat morda že prepozno.